S smučmi z Bele gore

vecer-mateja-s-smucmi-z-Bele-gore2

Pogled na veličastno goro

Že nekaj časa je bila moja velika želja smučati z najvišjega vrha Alp. Zaradi vztrajnosti in trme sem to tudi naredila, pravi članica Mateja Mazgan v prispevku Večera dne 10.08.2013 .

Bela gora, Mont Blanc, je vrh, na katerega se želi povzpeti večina ljubiteljev gora. S svojimi 4807 metri je najvišji vrh Alp, nekateri ga ocenjujejo tudi kot najvišjega v Evropi, čeprav je uradno to ruski Elbrus.

Zbrala sem ekipo prijateljev, sedem fantov, ki so se podali z mano na goro. Da smo zmanjšali stroške, smo si izposodili kombi ter se v petek popoldne odpravili na pot proti Franciji. Ker smo prav vsi malce nagnjeni k ekstremizmu, se je že sam začetek poti začel dokaj nenavadno. Da ne bi bili v Franciji slučajno prehitro, smo še v Sloveniji splezali dve smeri ter se podali proti meji z Italijo z nekaj postanki pri prijateljih. Po napornem popoldnevu in večeru smo končno prečkali mejo ter brez daljših postankov v zgodnjih jutranjih urah pripotovali do Chamonixa. Brez postankov smo za vožnjo potrebovali dobrih sedem ur. Po napornem potovanju smo si zjutraj le vzeli nekaj časa, da smo se vsaj dve uri odpočili – vsak v svoji spalni vreči po tleh okoli kombija. Zatem pa ogled turističnega mesteca Chamonix in šele popoldne, ob pol dveh, smo se popeljali z zobato železnico. Za večino seveda precej nenavadno, a naš cilj je bil povsem drugačen. Prepričani o svojih zmožnostih, smo se odločili, da obiščemo najvišji vrh Alp brez večjih postankov, spanja in aklimatizacije.

Do tete Rouse, Le Refuge

du Gouterja in bivaka Vallot

vecer-mateja-s-smucmi-z-Bele-gore3

Zadnji počitek v bivaku pred vrhom

Četudi smo na začetku vsi načrtovali smučanje z Mont Blanca, smo na koncu le trije nesli smuči s seboj. Drugi so si zaradi predvidenega napora premislili in pustili opremo že doma ali v dolini, najbolj vztrajni trije pa smo zato nosili še toliko težje in upali na odlično smuko. V dobrem tempu smo kar kmalu dosegli prvi sneg in se podali do prve koče. Ker smo kar kmalu ugotovili, da smo zaradi dobrega tempa prehitri, smo že na prvi koči imeli daljši postanek in čas za pojedino. Na vročih kamnih smo poležavali, opazovali lepote Alp ter si skuhali juho in testenine. Nadaljevanje poti pa je postajalo vedno zahtevnejše, saj se je višinska razlika vedno bolj poznala na našem počutju.

Do druge koče smo prispeli ob sončnem zahodu in ponovno ugotovili, da smo v tem tempu še vedno prehitri za vrh. Prijazno osebje na koči nam je dovolilo, da smo brezplačno počili na tleh v garderobi ter celo malo zadremali. To nam je zelo koristilo ob vzponu do bivaka, do katerega smo nadaljevali čez tri ure. Sred noči, na srečo ob lepem vremenu in svetli luni, smo se v počasnem tempu podali dalje. Pot je bila vedno napornejša, dva iz skupine sta že občutila hud vpliv višine. Bolečine v glavi in slabost so se z višino stopnjevale. Seveda se je višina poznala tudi na nas drugih, predvsem v počasnosti in težjem dihanju. Počitek v bivaku je bil nujen, četudi je bilo v njem zelo mrzlo, smrdelo je iz sanitarij in po bruhanju. Bivak je videti kot eno samo smetišče, a smo ga kljub vsemu bili zelo veseli. Dal nam je vsaj nekaj zavetja. Odpočili smo se ter po dobre pol ure nadaljevali pot. Eden izmed nas treh, ki smo nosili s seboj smučarsko opremo, se je odločil, da jo pusti pri bivaku, saj je zaradi težav ob višini ugotovil, da je ne bo zmožen nesti do vrha. Drugi mi je nato predlagal, da jo pustiva tudi midva, a je bila moja želja smučati z vrha prevelika. Odločila sem se, da jo nesem na vrh, in na mojo srečo jo je nesel tudi on. Verjetno vsi malce zadeti od višine, smo bili nepazljivi in eden od skupine je začel zaostajati.

Greben proti vrhu se mi je zdel vedno zahtevnejši, ne toliko zaradi strmine, temveč višine. Smuči na nahrbtniku ter vsa druga oprema so me vedno bolj omejevale, a mi je korak za korakom le uspelo priti do vrha. Vmes sem opazovala prijatelje, ki jim je bil vzpon še mnogo težji kakor meni. Nekateri so že med potjo bruhali, drugi navidezno tudi omagali, a si ponovno opomogli in počasi nadaljevali pot. Ko sem dosegla želeni vrh, je bil ves trud poplačan s čudovitim razgledom in težko pričakovanim sončnim vzhodom, ki smo ga dočakali malo pod vrhom. Na vrhu smo se zbrali vsi, razen enega. Zanj takrat še nismo vedeli, kje je. Naredili smo nekaj fotografij, čestitali drug drugemu za osvojitev vrha, nakar sva se pripravila za spust s smučmi, drugi pa peš nazaj po grebenu.

Smučanje z veličastne gore

Vzpon po zadnjem grebenu proti vrhu

Vzpon po zadnjem grebenu proti vrhu

Prijatelj se ni ravno strinjal s spustom, a je samo zaradi mene nesel smuči na vrh. Ko sva se spustila po strmih pobočjih in naletela na zelo strm in preveč zaledenel del, sem začela z oklevati tudi sama. Previdno sem vzela iz nahrbtnika cepin, ga zabila v led ter na pancerje ponovno nadela dereze. Po le nekaj metrih hoje sva dosegla skoraj idealne razmere za smučanje. Spustila sva se po še strmejših pobočjih med nenavadnimi oblikami ledenih skal, opazovala čudesa narave, se izogibala razpok in upala, da ne naletiva na kakšen plaz. Na srečo sonce tega dela še ni doseglo in tako nama je le bilo prizaneseno. Spust povsem v dolino pa seveda ni bil možen, ker je sneg le v višjih predelih. Tako sva se morala ponovno povzpeti nekaj metrov do poti, kjer sva nadaljevala spust do druge koče ter tam ujela preostalo ekipo. Vsi so bili precej zaskrbljeni, saj so zadnjega člana našli med spustom z gore. Ta je sicer že nekajkrat obiskal vrh, pa z višino ni imel težav. Onemogel, sam ni zmogel niti hoditi, moč pa je začel pridobivati z zmanjšanjem višine.

Zadnji spust, skoraj do zobate železnice, smo z vso njegovo opremo opravili trije na smučeh, drugi so do nas kar kmalu prišli peš. Potem pa še povratek z zobato železnico v dolino ter vožnja v Slovenijo. Ne glede na vse, kar se govori in piše o Mont Blancu, vreden je spoštovanja, sploh če se z njega podajate s smučmi. Ob tem je seveda nekaj tveganja, vendar je želja ljubiteljev ekstremizma vedno večja in zato pogosto tvegajo. Ker mi je uspelo uresničiti, kar sem si zadala, mi niti za trenutek ni žal, četudi moram priznati, da mi ob spustu, ko sem naletela na kako zaledenelo strmino, le ni bilo povsem vseeno.

Similar Posts: